Ananasovo maslo iz loja: Ko je zima grda, tole pa res pomaga

Sediš ob oknu in gledaš ven. Tisto sivo. Megla se drži tal kot kisa. In ko se dotakneš sence z roko, je koža tam spodaj. Res. Suha, malo napeta, kot da bi bila prekrita s tankim plastičnim filmom. Zimska koža. Vsako leto isto. Lica, roke, vse postane takšno... krhko. In potem začneš s temi kremskimi stvarmi iz drogerije. Vse možne stekleničke. Nekaj jih peče, druge se kar usedejo na kožo in se ne vsrkajo nikamor, tretje pa dišijo tako umetno, da se ti kar zatiska nos. Pa sem nekje prebrala o tem maslu iz govejega loja. Maslo iz loja. Slišalo se je čudno. Ampak potem sem naročila to ananasovo verzijo iz neke francoske delavnice na Etsyju. In zdaj, ko je zunaj minus, moja koža ni več tista nesrečna, suha stvar. Resno.

Zimska nega kože je postala takšna vsakoletna muka. Vedno isto.

Zakaj sploh poskusiti z lojem na obrazu

Bila sem skeptična. Sej ne moreš biti drugače, ko nekdo reče "hej, namaži si obraz z govejim maščobnim maslom". Slišalo se je kot nekaj, kar bi počeli v srednjem veku. Ampak potem sem prebrala, da je ta goveji loj (se pravi, čista maščoba okoli ledvic) zelo podoben našim lastnim kožnim maščobam. Sebumu. In zato naj bi ga koža prepoznala in dejansko posrkala, namesto da bi ležal na vrhu. Kar je za suho zimsko kožo precej velik deal. Nič več tistega belega filma. Nič več občutka, da imaš na sebi masko.

Tisto, kar sem prej uporabljala, je bilo... no, kup stvari. Neka hidratacijska krema za 25 evrov, ki je delovala, dokler nisi stopil iz stanovanja v mraz. Potem je bilo vse zaman. Kakšno olje, ampak potem sem bila vsa mastna. Pa vazelin, ampak to je šlo samo na najbolj razpokane dele, ker drugače si bil kot lepljiv listič. Bilo je naporno. In drago. Potem sem nekega večera, ko je bilo zunaj spet tisto mrzlo, vlažno sranje, in sem imela lica rdeča od vetra, preprosto naročila to ananasovo stvar. Brez velikih pričakovanj. Samo iz obupa. In iz radovednosti. Pa še dišalo je po poletju, tole "tropical escape", kar se mi je zdelo dovolj dober razlog sredi januarja.

Kaj se zgodi, ko to ananasovo maslo dejansko daš na kožo

Odpreš kozarček. Tekstura je čudna. V dobrem smislu. Ni trdo maslo, niti tekoča krema. Je tako zračno stepeno, kot bi bil sladoledni mousse. Ampak iz maščobe. Vzameš malo s prstom. Na koži je hladno. Potem pa, v nekaj sekundah, se kar stopi. Kot da bi izginilo. To je bil prvi šok. Nič mastnega sledu. Nič takega, da bi se lesketala. Samo koža je postala... mehka. Ne vem kako drugače opisati. Mehka in tiho. Ne napeta več.

Vonj. Aja, vonj. Ne diši po mesu, če vas to skrbi. Sploh ne. Diši po ananasu. Ampak ne po tistem sladkem bonbonu. Bolj kot po svežem ananasu, ki ga režeš poleti. Malo bolj zrel. In še nekaj je notri, nekaj zelenega, kot listi. Ni premočan. Samo ko namažeš, začutiš ta vonj za nekaj minut, potem pa izgine. In potem, čez kakšno uro, se dotakneš obraza. Še vedno mehek. Še vedno ni suh. To je bil drugi šok.

Začela sem ga uporabljati zvečer, po tušu. Na še vlažno kožo. Na obraz, vrat, in potem še na roke, ker imam okoli nohtov vedno te razpoke pozimi. In na komolce. Ti moji komolci, hudič. Vedno kot šmirgl papir. Po kakšnem tednu redne uporabe so bili... gladek. Resno. Ne spomnim se, kdaj so bili nazadnje tako gladki. In to je bil tisti trenutek, ko sem si rekla, okej, ta zadeva ni šala.

Moja koža po kakšnem mesecu dni tega zimskega režima

Tukaj je glavna stvar: nič več tistega bolečega napenjanja ko greš ven. Prej sem se, resno, bala iti ven brez debelega sloja vazelina okoli nosu. Zdaj ne. Vzamem to maslo, namažem, počakam da se vpije, in grem. Veter ne pusti tistega značilnega pekočega občutka. Ogrevanje v stanovanju ne izsuši kože do te mere, da bi jo imela rada za špaget. To je bil največji win.

Pa še nekaj. Imam občutljivo kožo. Veliko stvari me draži, povzroči rdečico. S tem pa... nič. Nič rdečega, nič srbenja. Samo mir. In ta vonj po ananasu, ki ti vsak večer malo pošepne "hej, poletje bo". To je čudovito psihično sredstvo v teh sivih dneh. Upam, da ne zvenim preveč esoterično. Ampak res je. Nega kože postane nekaj, na kar se veseliš, ne nekaj, kar moraš.

Ne vem, zakaj deluje. Verjetno zaradi te podobnosti s sebumom, kot pišejo. Ampak iskreno? Ne briga me več toliko znanost za tem. Deluje. Moja koža je boljša. To je vse, kar rabim vedeti. In da, naročila sem že drugi kozarček. In enega dala mami za božič, ker se ji tudi sušijo roke. Rekla je, da je še boljša od tiste znane, drage marke, ki jo uporablja že leta. Pa še diši bolje.

Hitra vprašanja, ki mi jih ljudje zastavljajo

Je goveji loj dober za obraz? Glej, zveni zelo čudno. Ampak ja, izkazalo se je, da je. Ker je njegova struktura zelo podobna maščobi, ki jo naša koža proizvaja sama. Zato jo koža prepozna in jo dejansko sprejme, ne lepijo se na površje. Za suho, poškodovano ali občutljivo kožo je to precej dobra zadeva.

Ali maslo iz loja zamaši pore? Pri meni ne. Ravno nasprotno. Ker se dobro vpije, ne ostane na vrhu in ne dela tistega maščobnega sloja, ki bi lahko zamašil pore. Seveda, vsaka koža je drugačna. Ampak za mojo mešano/občutljivo kožo je bilo super. Ni povzročilo nobenih zamašitev ali nečistih kož.

Kako diši to ananasovo maslo? Diši po... no, po ananasu. Ampak ne po umetnem bonbonu. Bolj po pravem, svežem ananasu, ki ga režeš. Je sladek, a ne preveč. In je še nekaj zelenega notri, kot da bi bilo listje vmes. Vonj je prijeten, a ne močan. Traja nekaj minut po nanosu, potem pa se izgubi. Nič ne ostane ves dan.

Kje si dobila to? Jaz sem svojega dobila v tej majhni francoski delavnici na Etsyju. Imajo več različnih vonjev. Iskreno, nisem pričakovala, da bo tako dobro. Ampak je. In zdaj, ko je zima še vedno tukaj in moja koža ni več v krizi, sem preprosto vesela, da sem poskusila. Če imaš tudi ti težave s suho kožo pozimi, je morda vredno pogledati. Nič ne izgubiš. Jaz osebno ne grem več brez tega.